Govor ob 70 letnici lutkarstva v Hrastniku

Preberite si  krasen govor o zgodovini lutkarstva od 1947, ki ga je predstavila slavnostna govornica Jana Mlakar.

Slavnostna akademija ob 70-letnici lutkarstva v Hrastniku

Spoštovani gostje, župan Hrastnika gospod Miran Jerič, nekdanji lutkarji ter sedanja aktivna ekipa.  V čast si štejem, da lahko ob tem visokem jubileju očrtam prehojeno pot hrastniškega marionetnega gledališča in spregovorim o njegovem pomenu.

Današnja slovesnost je namenjena spominu na prvo lutkovno predstavo v Hrastniku, ki se je zgodila pred 70. leti, leta 1947.  Po drugi vojni svetovni vojni je bilo Zasavje središče težke industrije in rudarstva. Posledično so bile za izobrazbo kadra potrebne tudi različne strokovne šole. In učitelji. Zato je bil iz Prebolda, takrat še Št. Pavla, v Hrastnik prestavljen učitelj Silvo Košutnik, ki je poučeval učence na osnovni šoli in na poklicnih nivojih. Košutnik je bil pred vojno član telovadnega društva Sokol  v Preboldu. Tu se je seznanil oz. tako temeljito ‘zastrupil’ z marionetami, da je ustanovil lutkovni oder.  Kot učitelj je bil modernih nazorov, nasprotnik telesnega kaznovanja in pristaš neprisiljene motivacije ter izkustvenega učenja. Združil je svoje poslanstvo in hobi ter svoje učence povsod, kjer je poučeval, navduševal tudi za lutkarstvo. Komaj se je leta 1945 dobro razgledal po Hrastniku, že je začel iskati možnosti za drugi lutkovni oder. Dobrega sogovornika in zvestega podpornika je imel v svojem sošolcu, ki ga je spoznal pred vojno na tečaju za učitelje na obrtno-nadaljevalnih šolah v Ljubljani, upravitelju OŠ, Alojzu Hofbauerju. Vendar osnovnošolci niso pokazali pravega navdušenja za njegovo idejo. Potem pa mu je Alojz Hofbauer svetoval povezavo z Vilijem Kohnetom – bistrim in podjetnim inovatorjem, pri rudniku zadolženem za jamski transport. Naneslo je tako, da so imeli v modelarskem krožku, ki ga je vodil Vili Kohne, ravno takrat nekaj smole. Ko je  prišla od učitelja Košutnika pobuda za novo dejavnost, je svoje kolege, vajence na obrtno nadaljevalni šoli strojne in elektro smeri, prepričal, da bi se poizkusili z marionetami. Do tedaj še nihče od njih nikoli ni videl lutkovne predstave. Ampak včasih se preprosto ni dobro zgledovati! Treba je zaviti po svoji poti. Tako kot so lutkarji, ko so se okoli njih ustanavljala gledališča ročnih lutk, oni pa –  hajd, v marionete.  S tem je bil storjen prvi korak k uspehu, saj  ta pride le, če drzno skrenemo iz uhojene poti. Tedanja oblast, ki je bdela nad vsem, v lutkovnem odru ni videla nič spornega. Podprli so ga tudi pri rudniku in v fabrikah. Strokovno ga je vodil  Silvo Košutnik, organizacijsko pa Vili Kohne. Bodoči lutkarji so morali začeti od osnov. Glave so naročili pri Lojzetu Lavriču, s katerim je Košutnik sodeloval že v Preboldu. Njegove male plastike so umetnine par exelence. Trupe so mukoma izdelali sami. Enako kulise in potrebne scenske rekvizite. Kostume so jim sešile šivilje v šiviljski zadrugi. Zagotovo so se na prvo predstavo pripravljali vsaj leto dni, nesporno dejstvo je, da so jo odigrali februarja 1947. To je bila igra Začarani gozd iz železnega repertoarja Sokolskih lutkovnih gledališč. Prvo predstavo so namenili staršem sodelujočih in vsem, ki so jim pomagali, da je ugledala luč sveta. Silvo Košutnik je ostal bil v Hrastniku le dve leti, že leta 1948 ga je poklicna pot odpeljala v Celje. Vseeno pa se je kolektiv v tem kratkem času tako usposobil, da so lahko nadaljevali samostojno.  Do leta 1952 so bili organizirani kot sindikalno lutkovno gledališče, nato kot sekcija Svobode I, ki pa ji je rudnik še naprej radodarno stal ob strani. Veliko so gostovali po okoliških krajih v Zasavju, doma so igrali največ okrog novega leta. V 30 letih delovanja so odigrali več kot 200 predstav, večino z marionetami. V vseh letih delovanja so ostali trdni realisti, po tehnični plati na zavidljivi ravni. Po prenehanju delovanja, formalno so kot skupina zaključili na trideseti obletnici 1977, so svoj inštrumentarij pospravili na podstrešje nekdanjega konzuma.

Dolgo ležanje in diverzantska akcija leta 1987 sta mu škodovala in ga tudi precej okrnila, a dovolj zaprašila, da so se sprožili muzejski radarji.

Naključje v podobi Milana Kocmana me je leta 1993 pripeljalo na podstrešje, takrat še neobnovljenega hrastniškega muzeja. Čeprav so bile lutke v še slabšem stanju kot sam muzej, sem v njih prepoznala dediščino več kot le lokalnega pomena. V Zasavskem muzeju Trbovlje smo se ob podpori občine Hrastnik lotili obnove. Če ne veš, da se nekaj ne da, potem se pač da. Iz številnih pogovorov z nekdanjimi lutkarji se je počasi risala zgodba malega gledališča. Zbrali smo slike, članke, dokumente, zapisnike. Iz pripovedi lutkarjev je velo veliko spoštovanje do njihovega pokojnega vodje Vilija Kohneta. Lutke je postopoma obnovil kipar in restavrator Miran Prodnik, kostume je restavrirala aranžerka Mojca Starman, štiri nove je sešila Anja Dolenc, kostumografka iz LGL. V muzeju smo formirali novo zbirko, ker prostora za razstavo ni bilo, so lutke gostovale. Premiero so doživele v CD v Ljubljani na II. muzejskem sejmu leta 1994. V Hrastniku so bile prvič na ogled v  poslovni stavbi novembra 1996. Takrat je izšla tudi prva monografija z naslovom Lutke in Lutkarji v skromni nakladi 300 kom., ki je takoj pošla.  Neobičajni muzejski eksponati so po tem navdušili publiko še na Ravnah na Koroškem, v Velenju, in seveda tudi v Trbovljah, v muzeju, v Delavskem domu. Že ko je samo delček marionet stal v vitrini, improvizirani kot oder v Cankarjevem domu, se je Darku Majcnu zdelo, da bi se dalo kar igrati. Njemu gre zasluga, da je zbral in navdušil nekdanje lutkarje, da so ponovno potegnili za vrvice. V tem času je potekala tudi velika adaptacija Hrastniškega muzeja. Občina se je zavedala pomena kulture in ohranitve dediščine svojega kraja, z adaptacijo muzeja smo pridobili dodatne prostore na podstrešju nekdanje šolske stavbe. Tu so leta 2002 svoj nov dom dobile lutke. Vitrine na razstavi so zasnovane tako, da kar najbolj spominjajo na oder, eksponati v njih (lutke) pa ponazarjajo posamezne prizore iz mnogoterih predstav. Vse kulise v vitrinah so avtorsko delo. Naslikala sta jih Jože Adamič in Milan Razboršek. Naslednje leto 2003 je bil posnet tudi 34 min. film – dokumentarni zapis o lutkovnem gledališču in lutkarjih, ki v prvi osebi osvetlijo povojni amaterizem in lastno zavezanost prostočasni dejavnosti. Kar pa se razstave tiče, sta bil njen del tudi dva odra: za ročne lutke in za marionete. Na majhnem odru so lutkarji, zbrani okrog Darka Majcna, novembra 2006 (mukoma) odigrali prvo predstavo z obnovljenimi lutkami – Rdečo kapico. Naslednje leto (2007), ko smo obeleževali 60 – letnico prve lutkovne predstave, so lutkarji nastopili že z novo staro igro – Mojstrov kozel. Odigrali so jo na novem, pomičnem odru. Spet je pomagala občina Hrastnik. Lutkarji so zgradili še enega – zložljivega, kajti ambicije so rasle, začela so se prva gostovanja. Ob jubileju bil izdan še 110 stranski katalog Lutkarji in Lutke [Jana Mlakar Adamič, Lutkarji in lutke, Zasavski muzej Trbovlje, 2007], ki poleg nenavadne zgodbe prinaša tudi popis zbirke lutk. V njej je 149 inventarnih številk: 78 lutk, 13 marionetnih glav, 15 originalnih scenarijev, 40 posameznih kosov kostumov, rekviziti, vodila idr. Fotografije muzejskih predmetov so delo Andreja Blatnika in Matjaža Kirna, strokovni pregled pa je opravil Edi Majaron. Knjiga je posvečena Viliju Kohnetu, ki mu vsi lutkarji priznavajo nesporne zasluge za začetek in dolgoletno uspešno vodenje lutkovnega gledališča. Kot informatorji so pri pripravi knjige sodelovali Darko Majcen, sodelavec in svetovalec od vsega začetka, Lojze Verdaj, Zvone Biderman, Tine Kreže,  Kamilo Kocman, Gvido Urlep,  Tine Vrtačnik, Erno Kolar, Rajko Bočko, Ivan Teršek,  Ivan Vovčko, Ivo Zlobko. Njihovi spomini in želja po ohranitvi dediščine so bili gonilna sila celega projekta. Naši pogovori so  razkrili vezi, ki so amatersko lutkovno gledališče trideset let ohranjale v veselje njim in njihovi publiki. In ga šestdeset let po premieri ponovno obudile.

Navdušenje publike, novi člani, nove ideje, istočasno pa želja očuvati staro, so leta 2010 pripeljale do ustanovitve kulturnega društva, ki je formaliziralo delovanje lutkovnega gledališča. Poimenovali so ga po glavni osebi večine starih lutkovnih iger – Jurček. Društvo ima sedež v muzeju Hrastnik, pretežno v muzeju in z muzejskimi eksponati tudi igra. V želji po znanju in napredovanju sodeluje s poklicnimi režiserji. Iz klasičnega repertoarja so lutkarji prešli na sodobnejše lutkovne igre, drugič bodo danes nastopili tudi z novo, lastno serijo lutk. Razigrano družbo lutkarjev, ki tudi sebe šteje med muzejske eksponate, nežno obvladuje predsednica društva Jerica Ulaga.

No, takole zveni 70 let dejstev, strpanih na dve strani. Kaj pa pomen hrastniških lutk in njihovih lutkarjev?

 

  • Zavedati se moramo, da so lutke pomemben del narodne kulture,  ravno tako kakor slike ali knjige. Ni mi znano, da je še kje na Slovenskem ohranjen tako obsežen fundus lutkovnega gledališča. Ne pozabimo, da so vsaj Lavričeve plastike resnične umetnine.
  • Delu lutk smo povrnili prvotno funkcijo. Takšno ravnanje v muzeologiji ni ravno običajno, a kako bi eksponat lahko predstavili bolj nazorno kot ravno v njegovi pravi funkciji?

 

  • Lutke so prvi stik otrok z gledališčem. Če je le-to na domačem pragu, še toliko bolje. Potem so ljudje za gledališče običajno nehajo zanimati, ko pa dobijo svoje otroke, jih spet pripeljejo gledat lutke. Morda danes gledališča res počasi izgubljajo bitko s časom (Boris Kobal v sobotni prilogi Dela, 20. 5. 2017), saj teater zaostaja za odzivanjem na svet. Lutke pa posredujejo univerzalne vrednote, so zabava. In zato preživijo.
  • Lutkovno gledališče prispeva velik delež h kulturni ustvarjalnosti  v občini,
  • z gostovanji krepi dobre odnose z drugimi kraji in skupinami, ne nazadnje je
  • zgodba o knapovskih marionetah pripomogla k prepoznavnosti kraja in prispevala k njegovi identiteti.
  • Kot skupina lutkarji aktivno preživljajo zrelejša leta in utrjujejo prijateljske vezi.

In kaj jih loči od drugih lutkovnih skupin?

  • njihov domicil je v muzeju, zanje je značilna prepletenost muzejske zbirke in gledališča. Tudi sami se močno poistovetijo z lutkami, ki so njihove generacijske tovarišice. Včasih razglabljajo o tem, kdo ima bolje in več restavrirani delov. Oni ali lutke?
  • Predvsem pa so varuhi dediščine, ki jo tudi oživljajo. To poslanstvo pa v vseh pogledih presega povprečno amatersko lutkovno gledališče.

Našemu Jurčku želim, da bi bilo njegovih naslednjih 70 let manj razburkanih, zato pa še bolj uspešnih. Da bi ga njegovi starši – lutkarji – znali voditi. Da bi mu njegova teta – botra občina – vedno stala ob strani  in da bi se v svojem domu – muzeju – še naprej dobro počutil. Če pa bo odrasel in šel po svoje – tudi prav. Otroci morajo iz gnezda. Za popotnico bo imel enkratno zgodbo o gledališču, katerega dediščina se je ohranila v muzejski zbirki in o muzejski zbirki iz katere je ponovno vzniknilo gledališče.                                

 

Srečno Jurček in še na mnoga leta!

Jana Mlakar Adamič,
muzejska svetnica
Zasavski muzej Trbovlje