Predstave

Spodaj si lahko preberete več o naših predstavah. Pokličite nas, lahko se dogovorimo in odigramo predstavo samo za vas.

Rdeča kapica

Nekoč je na robu velikega gozda živela deklica , ki so jo vsi klicali Rdeča kapica. Ime ji je bilo sicer drugače. Vendar to ni važno. Vedno je nosila rdečo kapico, pa tudi njena ljuba babica ji je vedno pravila samo moja Rdeča kapica. Pa je ostala Rdeča kapica.

Festival odprtih src Izlake

Festival odprtih src Izlake

Nekega dne jo je mama s košarico polno dobrot poslala k babici voščit za rojstni dan. Strogo ji je naročila, naj se v velikem gozdu drži označene poti in naj ne skrene ne levo ne desno, saj je goščava polna nevarnosti.

Toda kaj bi tisto. Ko pa je bilo vsepovsod toliko prekrasnih cvetlic, babica pa bi jih bila tako vesela. Utrgala je eno, potem še eno še eno in še eno. In kar naenkrat je bila daleč od poti. Srečala je prijaznega sivega psa, ki je bil zelo radoveden. Toliko je hotel vedeti. Kdo je? Kaj ima v košarici? Kam gre? Kje je babica doma? Rdeča kapica mu je z veseljem vse povedala, kajti že dolgo se ni z nikomer tako brezskrbno pogovarjala. Pes jo je poslušal z velikim z navdušenjem, kar naenkrat se mu je začelo tako muditi, da se še posloviti ni utegnil. Seveda ne, ko pa je bil volk. Rdeča kapica pa mu je pravkar povedala za čudovito malico. Babico. Hitel je, da jo čimprej požre…

Rdeča kapica

Rdeča kapica

No, ko je naposled Rdeča kapica naposled le prišla do babičine hiše, je našla vrata na strežaj odprta, v babičini postelji pa je zagledala neko kosmato bitje, z velikimi ušesi , velikimi očmi in velikimi usti z veliko ostrih zob, zavito v babičino spalno haljo, ki jo je vabilo naj stopi bliže. Iz radovednosti je stopila naprej. Tedaj pa njam, njam, njam. Hop! Volk jo je pogoltnil s kožo in kostmi vred. Ne vem, če je pusti košarico.

V globoki gošči je Babičin prijatelj lovec izvedel, kaj se je zgodilo v lepi hišici. Pohitel je in volka našel še smrčečega v postelji. Pif, paf. Bumf, tresk in zverina kosmata se je iztegnila kolikor je bila dolga in široka. Hitro mu je odprl trebuh ter Babico in Rdečo kapico rešil zanesljive smrti.

Veselje ob snidenju je bilo nepopisno. Dobrote iz košarice pa so jim prišle še kako prav.

Janko in Metka

Daleč tam za sedmimi gorami in sedmimi vodami je nekoč v skromni hišici živela družina Drvarjevi….. oče drvar, mati drvarjeva in dva razposajena otroka Janko in Metka. Mati je doma skrbela za dom, Oče in otroka pa so v gozdu napravljali drva in suhljad za prodajo. Niso zaslužili kaj dosti, zato sta pri hiši vladala beda in pomanjkanje. Tako ni moglo iti več naprej.

V stiski se materi utrne čudna zamisel. Najbolje bo, če se znebi dveh najbolj lačnih ust v družini. Obeh otrok. Saj nista njena Lažje bo dihali in tudi tisti njen otrok, ki prihaja, bo imel več možnosti za preživetje. Morata od hiše! In to za vedno. Sili v očeta naj ju vendar pusti v gozdu, pa naj se znajdeta kakor vesta in znata. Samo, da ju doma ne vidi več… Enkrat je to sicer že storil, a sta nebodigatrebi prišli nazaj, zato ni preveč navdušen, da bi to sramotno dejanje še enkrat ponovil. Ampak tako ne gre več, zato možu kar v obraz zabrusi: »Onadva, ali jaz.«. Pod pritiskom drvar popusti in ju pelje globoko v gozd, kjer se jima s pretvezo izmuzne.

Janko, ki je slutil nekaj takega, vso pot od doma skozi luknjo v žepu spušča krušne drobtinice z namenom, da se bosta z Metko po označeni stezi lahko vrnila. Ampak, žal drobtinice so izginile in kar ne vesta ne kod ne kam. Edino upanje jima je le sončni žarek, ki naj bi ju zjutraj popeljal ven na svetlo.

Janko in Metka

Janko in Metka

Žarek ju v ranem jutru res popelje iz temnega gozda na prečudovito jaso, kjer stoji sanjska hišica, narejena iz samih slaščic. Z navdušenjem se je lotita in niti opazita ne, da se jima je pridružila tudi čarovnica. Ta je sprva sicer zelo prijazna in darežljiva, toda kmalu pokaže svojo pravo naravo. Čaka ju huda usoda. Požrla ju bo. Najprej Janka, ki ga bo morala Metka tako dolgo pitati, da bo zrel za zakol.

Z nestrpnostjo ga vsak dan po prstu tipa in sanja, da postal pečenka bo bogata. Po mesecu in pol ne zdrži več, naroči Metki naj zakuri v peči, ona pa po nože stopi. Brat in sestra v hipu skujeta načrt. Pretentati jo morala, da bo sama pokukala v peč. Potem pa hop in svoboda bosta. Metki se res posreči, da jo pahne v peč. Na hitro zapustita tisti strašni kraj. Hitita domov, če je tisto res še dom….

Na poti ju prestreže oče, ki ju ves nesrečen išče. Veselju ni ne konca ne kraja. Otroka sta navdušena, ko izvesta , da jih je mačeha zapustila, da bodo imeli psička pa muco, pa telička, da očka ne bo pripeljal v hišo nove zlobne mame.

In tako so živeli srečno do konca svojih dni…

Mojstrov kozel

Nadobudna obrtniška mojstra Dreta čevljar in Igla krojač se domenita, da bosta ob polnoči šla k razvalinam starodavnega gradu zaklinjat ter dvigovat zaklad. Tako, da bo mojster Dreta bral čarobne napotke iz knjige, ki jo je našel v dedovi zapuščini, mojster Igla pa bo svetil, zarisal čarobni krog okoli njiju in kar je najvažnejše, z blagoslovljeno vodo škropil plamenček, ki bo vzniknil tam, kjer naj bi bil zakopan zaklad. Rečeno storjeno. Pogumneža se vsa tresoča ob uri duhov odpravita v temo, k grajskim razvalinam. S sabo pa vzameta tudi Jurčka, ki naj bi pazil, da se bo vse dobro izteklo.  Toda stvari se zapletejo. Mojster Igla polomi svetilko, luč ugasne…. in skozi medlo svetlobo se pojavi strašna pošast, ki mojstra Dreto prav nemarno sune v hrbet. Vsi jo ucvrejo, kolikor jih noge neso, ne da bi vedeli, da je strašni duh pravzaprav Dretin kozel, ki je radovedno prišel za svojim gospodarjem.

Mojstrov kozel

Mojstrov kozel

Za polnočni neljubi dogodek  izve grof in da poklicati pogumneža predse, saj ga zanima knjiga iz katere je mojster Dreta bral čarobne besede. Sumi namreč, da je last njegovega prednika. Zaklinjevalca zakladov vsa prestrašena prideta pred grofa. Z mojstrom Iglo pa pride tudi njegova žena Špela, ki se je, ubogi revež boji bolj, kot tisoč prikazni in grofov skupaj. Ta ga zagovarja in mu svetuje naj vso krivdo zvali na mojstra Dreto. Grof se odloči, da ju bo pošteno vzel v precep. Prestrašena valita krivdo drug na drugega in pa seveda na Jurčka, ki naj bi vse skupaj zakuhal. Zaplet  pa reši stara knjiga, ki je za Grofa res vredna, kajti v njej najde dokument o lastništvu svojega gozda, po katerem že steguje svoje kremplje njegov grabežljivi sosed.

Grof malopridneža poštno kaznuje, takoj ju da pregnati iz njunih slamnatih koč v novi svetli hiši. Vrlemu kozlu pa je podaril cel voz sena in trdno zabičal njegovemu gospodarju, da mora z njim lepo ravnati.

Jurček zdravnik

Večnega popotnika Jurčka nekoč pot pripelje v deželo, kjer so ulice glavnega mesta prazne in opustele. Na trgu sredi prestolnice pa visi črna zastava. V pogovoru z Orožajem izve, da deželi vlada cesar Filip, ki ves ljubi dan zeha, joka in stoka ter išče zdravila za svojo bolezen. Vladanje pa prepušča  ministroma Krutibrkiču in Gobezdaču, ki na račun njegove bolezni ljudstvu nalagata nove in nove davke.

Jurček zdravnik

Jurček zdravnik

Jurček takoj ugane za čim pravzaprav boleha cesar. Prelevi se v velikega zdravnika in mu predlaga, da ga bo ozdravil z delom. Odpelje ga v gozd, kjer mora cesar čisto sam posekati smreko, jo razžagati in iz nje napraviti drva, a vmes ne sme poizkusiti niti grižljaja.

V gozdu cesar sreča preprostega človeka očka Peskarja, ki mu ne vedoč, kdo je, razkrije resnico, kaj si ljudstvo misli o njegovem vladanju. Zgrožen se cesar odloči, da bo odslej drugače.

Za cesarjem v gozd prideta tudi oba ministra ter vsa jezna in prestrašena iščeta način, kako se znebiti čudnega zdravnika. Očka Peskar ju, prepričan, da sta tatova zelja, zapre v skalno duplino.

Na dvoru zaveje nov veter. Cesar se odločno loti reševanja težav. Odkriža se dvornega zdravnika in poskrbi, da na njegovo mizo prideta krompir in kruh. Po večerji pri očku Peskarju je namreč spoznal, da mu odlično tekneta. Rad bi tudi poračunal z obema goljufivima ministroma. Kot nalašč pa očka predenj pripelje tatova zelja s prošnjo, da ju pravično kaznuje. Cesar ga usliši, v zahvalo, ker ga je v gozdu nasitil, pa ga postavi za ministra in mu naroči, da nepridiprava kaznuje po svoji vesti.

Kratek video:

Sovji grad

Premetenega falota Gašperja Larifarija  dohiti noč med razvalinami mogočnega gradu. Tam sreča skrivnostno  sovo, ki pa ni navadna sova, temveč začarani hudobni graščak, ki mora za kazen, ker je v življenju počel razna grozodejstva, svoje dni preživljati začaran v sovo. Reši se lahko samo tako, da mu nekdo iz sovjega plašča populi vse perje. Za vsako izpuljeno pero pa mu izpolni eno željo.

Sovji grad

Sovji grad

Gašper mu izpuli pero in si zaželi jedače in pijače. Sova se spremeni v mladega gospoda. On sam pa se znajde ob bogato obloženi mizi v vaški gostilni, brhka mlada natakarica Marjeta pa mu streže kolikor le more. Nesmrtno se zaljubi in ji obljubi, da jo bo poročil.

Ampak poba ni kar tako. Spomni se, da bi bil rad minister v vladi deželnega kneza. Rečeno storjeno. Gospod minister začne uradovati ob obilni pomoči svojega tajnika Sovca. Vsi ga cenijo in spoštujejo. Tako dolgo seveda, dokler ima Sovec še kaj peres na sebi. Ko mu jih pa zmanjka, se Sovec odreši, Gašper pa postane tisto, kar je bil, vaški burkež, ki nima pojma o državniških poslih. Seveda je z njegovim ministrovanjem takoj konec.

Povrne se na stara pota. Od vasi, do vasi, od gostilne do gostilne, nekaj zasluži, nekaj izprosi. Tako nekega dne zatava pred vrata gostilne, ki je v lasti njegove nesojene neveste Marjete. Ne ve, da ga ima ona še vedno rada in ga ne more pozabiti.

V mogočnem gradu, na hribu nad gostilno pa zdaj živi nov sosed , prijazen starejši gospod, ki večkrat pride k Marjetki na krajši ali daljši pogovor, saj je dekle  pametno in iznajdljivo. Venomer povprašuje po svojem Gašperčku, o kaj bi dala , da bi se znova vrnil k njej. In Gašper je pred vrati. Ko ga že mislijo odpoditi, ga Marjeta prepozna in veselju ni ne konca ne kraja..

Poročita se in živita srečno do konca svojih dni…

Vragov svak

Splača se  imeti vraga  »v žlahti« ali vsaka podobnost z današnjim svetom je zgolj naključna.

Povratnika iz tujine, mladega Petra, doma čakajo težki časi. Že kar tri tedne tava po deželi in išče službo, pa nima sreče, odklanjajo ga vsi po vrsti. Marsikdo  ga pa kar naravnost k vragu pošlje. Saj on bi šel, samo če bi mu kdo pot pokazal. Tako nekega večera ves razočaran zaspi na klopi ob robu gozda. In glej ga Vraga …. preseneti ga med spanjem, malo povpraša o njegovi usodi in mu ponudi krasno službo.  V samem Peklu bo pod kotle na ogenj nalagal. Pošteno da mu bo plačal, pravi, samo bati se ne sme. Zakaj bi se pa Peter Vraga bal, saj ni nikomur nič storil. Rečeno – storjeno. Vrag ga odnese s seboj v Pekel.

Vragov svak

Vragov svak

Dolgih sedem let je  nalagal na ogenj. In v obraz ves črn postal. Vrag, ki  je bil zelo zadovoljen z njegovim delom, mu je na koncu dovolil, da je lahko pogledal v kotle . In glej ga zlomka, v njih so se kuhali vsi tisti, ki so mu kdaj v življenju kaj hudega storili…..

A plačilo? Dobi. Tako kot mu je bilo obljubljeno. Kneza Pekla, šefa vseh vragov naj poprosi za majhno usnjeno torbo, ki na steni visi. S težkim srcem mu jo Knez izroči skupaj s skrivnostjo da je torba brez dna, vedno znova in znova polna cekinov.

Vsega črnega v obraz ga Vrag vrne na svet. Na vprašanje, kdo je,  naj reče, da je  Vragov svak. Da, je črn kot hudič pa naj se ne sekira, mu bo že pomagal, ko bo treba.

Zaradi cvenka , ki ga nosi s sabo,  postane znan daleč naokoli. Vsi bi ga radi spoznali, prav nič jih ne moti, da je malo čuden. Samo, da ima denar. Sam Kralj si ga drzne prositi za posojilo. V zahvalo bi mu pa eno izmed svojih dveh hčera za ženo dal. Kar pa ni tako lahko, saj se mora ena izmed njiju žrtvovati.

A  ljubo hčer obide slabost, ko ga zagleda. Vsa zgrožena se umakne. Nesrečni Peter pokliče svaka na pomoč. Prosi ga, naj mu pomaga očistiti obraz.

Ves nov in bleščeč se vrne na dvor. Tokrat princeska z veseljem privoli, da ga vzame za moža.

Z velikim zadovoljstvom  pa tudi vrag pograbi njeno grdo sestro in jo odvleče s seboj v Pekel. Zdi se, da sta usojena drug drugemu.

Toda Petru  je zdaj jasno zakaj je Vragov svak.

Ker je vrag vzel sestro njegove bodoče soproge.

Žogica nogica

Živela sta Dedek in Babica. Zelo sta se imela rada. Tako rada, da sta drug drugemu izpolnila še tako skrito željo. Pa je Babica Dedku za rojstni dan kupila lajno. On pa njej Boben. To je bilo veselja pri hiši. Bobnala in lajnala sta dneve in dneve. Toda vseeno jima je še nekaj manjkalo. Bila sta strašansko osamljena. Ko bi vsaj imela otroka. Dedek fantka. Babica pa punčko. Ko se tako prerekata jima v sobo skozi okno trešči Žogica. Lepa, pisana, z nogami in rokami. Pa še govoriti je znala: “Lačna sem”. Rečeno storjeno.

Žogica nogica

Žogica nogica

Dedek in Babica se ročno odpravita po mleko in kruh za svojega novega otročka. Žogica pa ostane sama doma. A ne dolgo. Kmalu jo izvoha strašni papirnati zmaj Tolovaj, ki išče igračo za svoje male zmajčke. In pisana, okrogla in nadvse prijazna, govoreča žogica, bi bila kot nalašč zato. Skuša jo premamiti, da bi se šla igrat z njim. Na repu bi jo nosil čez rdeče strehe hiš, nad parkom in cesto…. Ampak žogica se ne da. Brez dovoljenja ne gre nikamor, rajši sama skače po sobi sem ter tja, dokler ne razbije lepega lončka. Ojej ….Kaj bosta pa Dedek in Babica rekla. Hitro, stran. “Zmaj popelji me od tod, nad strehe in ceste”. Zmaj si ne da dvakrat reči. “Kar za rep se primi in dobro se drži.” Poletita visoko v nebo ter postajata manjša in manjša… čisto drobni pikici, ki izgineta za obzorjem. Dedek in Babica se zelo prestrašita, ko najdeta prazno sobo njunega otročka žogice pa nikjer. Joj, prejoj! Kaj pa zdaj? Poiskati jo bo treba. Vzameta boben in lajno in hadj v svet. Na svoji dolgi poti tako po žogici sprašujeta, zdaj tega, zdaj onega. Nihče ne ve povedati, kje natančno je žogica. Ampak videli so Zmaja Tolovaja, ki letel mimo in nekaj nesel na repu. Končno, ga le izsledita. Na visokem drogu ima gnezdo, v njem pa tri male Zmajčke z Žogico, njihovo novo igračo. Na ves glas igrata in pojeta pod gnezdom, da bi mogoče le prepodila hudo zmajsko družino. In res. Očku Zmaju gre njuno ropotanje zelooooo na živce. Da bi ju pregnal, pošlje dol pogledat na prej enega, potem drugega in tretjega Zmajčka, s prošnjo naj vendar že nehata. Ampak, nikogar ni nazaj. “Kaj pa je zdaj to? Jim bom že pokazal.” Toda tudi njega …odpihnejo otroci. Dedek, Babica in Žogica so končno spet skupaj. Veselju, kar ni videti konca . Imava spet boben in lajno….

Mizica pogrni se

Lutkovna igra po pravljici bratov GRIMM

Avtor: Jakob in Wilhelm GRIMM

Režija: MATEJ KAISER

Dramaturgija: MILE PLAHUTA

Scena: ŠPELA ULAGA, ROMAN RUPNIK

Lutke: LOJZE LAVRIČ, ŠPELA ULAGA

Luč in efekti: JANI MEDVEŠEK, MILE MAJCEN

Zvok: BRANE METERC

 

Igrajo:

osebe vodič recitator
Oče Krojač Roman RUPNIK Milko Plahuta
Sin Gašper Ivan TERŠEK Rajko BOČKO
Sin Jakob Ivan Teršek Jože BOVHAN
Sin Janez Ivan TERŠEK Matej KAISER
Zviti Krčmar Ivan ŠUŠTER Anton KASTELIC
Koza Kosmatinka Špela ULAGA Zora KALUDER
Osliček Ričko Franci OCEPEK
Pripovedovalka Eli KALUŽA

Kratka vsebina

Priljubljena pravljica Jakoba in Wilhelma Grimma pripoveduje o ubogem krojaču, ki ni imel drugega kot razmajano kočo in tri vedno lačne sinove: Gašperja, Jakoba in Janeza. Njihovo edino bogastvo je bila koza Kosmatinka, ki so jo vsak dan skrbno pasli, da jim je vsak dan dajala mleko. Koza pa je bila hudobna in je s svojimi lažmi pregnala sinove od hiše, pri tem pa se je še privoščljivo smejala. Žalostni fantje so odšli od doma. Ker pa so bili pridni in pošteni, so se v svetu dobro znašli in se izučili vsak svojega poklica.

mizica-pogrni-se-fotkeGašper je postal mizar in je za svoj trud ob koncu učne dobe dobil za darilo mizico, ki na ukaz »mizica pogrni se« postane polna dobrot. Jakob se je izučil za mlinarja in dobil za nagrado oslička, ki na ukaz »brikle brik« cekine spušča. Janez pa je postal kovač in dobil za prizadevnost nenavadno darilo, kol v reči, ki na ukaz »kol iz vreče hop« udriha po malopridnežih.

Kol je Janezu prišel še kako prav, ko je ugotovil, da je nepošteni krčmar z zvitostjo bratoma vzel mizico in oslička. Udrihal je po krčmarju s tako močjo, da je ta od bolečin tulil, šele ko je obljubil, da bo ukradeno vrnil, se ga je Janez usmilil. Na ukaz »kol v vrečo smuk« so udarci nehali padati po prestrašenem krčmarju.

Butalci

Fran Milčinski je pred več kot sto leti zapisal: “Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakuže stoje koče, jim pravijo hiše. Dve, tri hiše imajo nadstropja, takim hišam pravijo graščine. Ime je vasi Butale.” In če vas zanima, kako butalci kupujejo pamet, širijo cerkev in iščejo zmaja za svoj grb, pridite na našo predstavo. Spoznali boste še vaškega nedeljskega policaja, ki je ob delavnikih goved pasel in lenobo in strašnega razbojnika Cefizlja, ki je že sedem ljudi zadušil in tri ženske. In razkrili vam bomo, na kakšen način Cefizelj vedno uspe pobegniti policaju…

butalciBUTALSKI GRB

Butalci naročijo slikarju Čački, da nariše butalski grb z zmajem, on pa nariše bika. Ko se jim Tepanjčani zaradi tega posmehujejo, Butalci grb prodajo mesarju, da ga obesi nad mesnico, od slikarja pa zahtevajo, da grb popravi. Čačka trdi, da je zmaj pravi in naj mu ujamejo enega, da bodo lahko preverili. Razbojnik Cefizelj pokrije konjsko figo s klobukom in policaja prepriča, da je ujel zmaja…

KAKO SO BUTALCI ŠIRILI CERKEV

Župan je ugotovil, da imajo pretesno cerkev, zato so Butalci sklenili da jo razširijo. Okrog cerkve so navozili »pet sto pet in pedeset voz gnoja« in čakali. Zaradi sonca in dežja se je gnoj znižal in Butalci so ugotovili, da je cerkev višja. Nato so se odločili, da jo še razširijo. Ob zid so za mero razgrnili vsak svojo suknjo, nato pa šli v cerkev in se do večera trudili in potiskali zid. Zvečer so šli ven preverit, kako jim je uspelo in so bili zadovoljni, kajti suknje so izginile. Niso pa vedeli, da jih je v mraku odnesel tat…

KAKO SO SI BUTALCI OMISLILI PAMET

Butalci so imeli vse razen pameti, zato so se odločili, da si bodo kupili tudi to. V bližnje mesto so poslali 4 može s košem in sodom, ti pa so že v prvi gostilni naleteli na prebrisanega krčmarja, ki jim je prodal miško. Ko so se vrnili v Butale in odprli sod je prestrašena miška hitro zbežala v najbližjo, županovo hišo, pred tem pa skočila v njegove brke. Butalci so zadovoljni ugotovili, da je pamet res pametna: najprej je poljubila župana, potem pa odšla tja, kamor spada…

BUTALSKI POLICAJ IN CEFIZELJ

O butalskem policaju je slišal tudi grozanski razbojnik Cefizelj, ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in tri ženske. Pa je zasrbelo Cefizlja, da si gre ogledat policaja, pa je šel v Butale in se nastavil policaju tik pod nos.

Policaj je rekel: »Hop, Cefizelj, te že imam!«. Cefizelj ni rekel ne bev ne mev in je šel s policajem. Pa prideta mimo peka.

»Oh,« je vzdihnil Cefizelj, »dokler še lahko požiram; en sam edini koruzni hlebček bi rad snedel, tako dobrih, pravijo, ne peko nikjer nikoder kakor v Butalah.«…

 

Zvezdica Zaspanka

Zvečer, ko se mi že po malem odpravljamo spat, se na nebu zvezde zbude. Pomanejo si oči, iz belih meglic si  natočijo rose in si v njej umijejo svoja svetla lica. Počešejo si srebrne lase, popijejo kavo, kot je že navada za zajtrk, potem pa se odpravijo vsaka na svoje mesto na nebu, da bodo tamkaj svetile vso dolgo noč. In svetijo z neba velike in majhne, stare in mlade, svetijo in ljudem veselje delajo. In vsako noč, prej ali slej, privesla na nebo boter Mesec. Ej, to je važna oseba, tale mesec. Jadra čez nebo in šteje, šteje te milijarde zvezd. Vsako noč jih znova prešteje, vsako noč se spet prepriča, ali je vsaka zvezda tamkaj, kamor sodi, ali so prišle vse v službo, ali nemara katera ne manjka, ali so se v redu počesale in si lepo umile svoja svetla lica, ki se blešče sem dol na Zemljo. Za vse to mora skrbeti boter Mesec. Potem pa včasih pridrvi čez nebo kurir, pismonoša, komet Repatec. Kot svetla črta šviga čez nebo in prinaša pošto od zvezde do zvezde.  Zvezde pa se blešče, blešče, otrokom uspavanko pojo, mornarjem kažejo pot skozi valove morja in pesnikom svetijo v srce, da jim laže izpod peresa teče rima.

SONY DSC

Zvezdica Zaspanka pogosto zaspi in v službo zamuja, kar na Zemlji povzroča zmedo. Otroci jokajo, mornarji ne najdejo poti, pesnik pa ne rime na besedo lonec. Za kazen jo Mesec pošlje na Zemljo, kdaj se bo lahko vrnila, ji bo povedalo srce. Ko jo komet Repatec pripelje na Zemljo, jo pot vodi na semenj, kjer se potika tudi strašni razbojnik Ceferin, ki ima kamen namesto srca. Ko Ceferin izve, da ima deklica zlate lase, se mu v pohlepu zasvetijo oči, mora jih ukrasti. Zaspanka pa mu s svojo nedolžno dobroto prebudi srce in Ceferin se odloči, da ne bo več razbojnik. Komet Repatec Zaspanko odpelje nazaj na nebo, zdaj zvezdica Zaspanka spet sveti tam gori na nebu in na Zemlji je vse prav.

Nepozabna Ježkova pravljica za otroke vseh starosti. Ena najpriljubljenejših slovenskih pravljic z univerzalnim sporočilom, da lahko z dobroto, ljubeznijo in s čisto mislijo premagamo zlo. Zvezdica Zaspanka je pravljica brez katere otroci ne morejo odrasti in je obvezna literatura za starše in otroke. 

Frane Milčinski – Ježek

Bil je eden najbolj vsestranskih slovenskih umetnikov 20. stoletja. V njegov spomin RTV Slovenija vsako leto podeljuje Ježkove nagrade.

Rodil se je v Ljubljani kot tretji otrok v družini Frana Milčinskega in Marije Milčinske. Že zgodaj je prišel v stik z gledališčem, sodeloval je tudi  z radiem.  Ježek je nastopal v marsikateri očetovi zgodbi. Leta 1952 je napisal Zvezdico Zaspanko.

Moj literarni otrok Zvezdica Zaspanka je naredil to, kar naredi toliko in toliko otrok, ko malo dorastejo: ušla mi je z doma. Igrali so jo po vseh jugoslovanskih lutkovnih gledališčih, pa še v Rusiji, kjer je bila objavljena tudi v almanahu najboljših lutkovnih iger, potem na Poljskem, v Nemčiji, na Češkem, v Švici, v Trstu, pa v Čilu in Kanadi. Upam, da ta moja Zaspanka na poti po širnem svetu daje otrokom, kamor že pride, dovolj veselja, saj imam vse otroke tega sveta rad, kot bi bili moji.
Frane Milčinski – Ježek


 

Avtor: Frane Milčinski – Ježek

Izvaja: Marionetno gledališče Jurček

Svetovalec režije in animacije: Brane Vižintin

Režija: Matej Kaiser

Adaptacija besedila: Milko Plahuta

Likovna podoba in scenografija: Špela Ulaga

Izdelava kostumov: Jože Bovhan

Oblikovanje glasbe: Slobodan Filipovič

Recitatorji:  Jože Bovhan, Maja Kastelic, Jerica Ulaga, Elizabeta Kaluža, Milko Plahuta, Matej Kaiser, Anton Kastelic, Zora Kaluder, Rajko Bočko

Animatorji: Ivan Teršek, Roman Rupnik, Špela Ulaga, Ivan Šušter, Zora Kaluder

Tehniki: Brane Meterc, Milko Majcen, Jani Medvešek, Franci Ocepek, Žiga Gomboc, Marjanca Čeč

 

Lutkovna predstava za otroke, starejše od 3 let in za odrasle do 90 let

 

Oglejte pa si tudi zakulisje Zvezdice Zaspanke v spodnjem videu.

 

Volk in trije prašički

Lutkovna igra po angleški ljudski pravljici

Nekoč so živeli trije bratje prašički. Ko jih je mama poslala v svet, jim je svetovala: “Varen in trden dom si postavite!”.

Volk in prašički Dobro jutro Mala

Prvi prašiček si je na hitro postavil hišo iz slame, potem pa se šel naprej zabavat. Drugi si je dal malce več dela s hišo iz šibja, a tudi on je bil hitro gotov in se pridružil prvemu pri lenarjenju. Tretji prašiček se je lotil solidne kamnite hiše. Seveda ni bila zgrajena čez noč. Brata sta ga vabila na zabavo, a ni imel časa. Zidal je počasi, solidno in si zgradil trden dom.

Potem je iz gozda prišel požrešen volk. Prašički so se zatekli vsak v svojo hišo. Prvemu je slamnato kočo volk podrl tako, da je malo močneje pihnil, in prašiček se je moral zateči k bratu v hišo iz šibja. A tudi to je volk z nekaj napora odpihnil. Brata sta se zatekla v zidano hišo tretjega prašička. Ne glede na to, koliko se je volk trudil in pihal, je hiša zdržala. Volk je splezal na dimnik in padel, prašički pa so ga odpeljali k zdravniku. In kot je v pravljicah običaj, so potem srečno in zadovoljno živeli do konca svojih dni.

Avtor: Angleška ljudska
Režija: MATEJ KAISER
Scena: ŠPELA ULAGA
Lutke: ŠPELA ULAGA
Luč in efekti: JANI MEDVEŠEK in MILE MAJCEN
Zvok: MOJCA BOVHAN
Glasbena oprema: SLOBODAN FILIPOVIČ
Igrajo:
osebe: Volk
vodič: Ivan TERŠEK
recitator: Anton KASTELIC

osebe: Prašiček Slama
vodič: Roman RUPNIK
recitator: Maja KASTELIC

osebe: Prašiček Šibje
vodič: Melita HRIBERNIK
recitator: Jerica ULAGA

osebe: Prašiček Opeka
vodič: Urška MAVEC
recitator: Elizabeta KALUŽA

Knapi in glažarji

Kratka vsebina

Društvo Marionetno gledališče Jurček ohranja tradicijo knapovskih marionet, s prvo avtorsko predstavo prikazujejo življenje v Hrastniku stoletje nazaj.

Knap Ivan in glažar Jožef se ne moreta sprijazniti z idejo, da bi se njuna otroka poročila, njuni ženi Frančiška in Mira pa se poroke veselita. Po dolgem pregovarjanju se tudi očeta naposled strinjata, a samo s poroko – za vse ostalo so potrebna nova in nova usklajevanja, ki jim kar ni videti konca…

Zgodba nam na duhovit način predstavi in primerja življenja rudarjev in steklarjev, njihovo delo, navade, običaje, sploh pa tako zelo različno kulinariko.
Knapi so imeli funšterc, glažarji krumpantoč, celo belo pito so imeli različno – in prav to je glavni zaplet v lutkovni predstavi.

Lutke tokrat prvič spregovorijo v pogovornem jeziku, po hrastniško, posebnost predstave pa sta tudi dve tehnično dovršeni marioneti, ki upodabljata knapa in glažarja pri delu.

Knap v okvirju


 

Avtor: Spela ULAGA
Režija: MATEJ KAISER
Dramaturgija: ŠPELA ULAGA
Scenografija: ŠPELA ULAGA
Lutke: ŠPELA ULAGA
Kostumi: JOŽE BOVHAN
Luč in efekti: MILE MAJCEN in FRANCI OCEPEK
Zvok: MOJCA BOVHAN
Glasbena oprema: Izvaja Godba na pihala Hrastnik

Igrajo:
osebe recitator animator
Knapovska družina:
Oče Ivan Anton KASTELIC
Mati Frančiška Zora KALUDER
Sin Franc Jože BOVHAN

Glažarska družina:
Oče Jožef Matej KAISER
Mati Mira Elizabeta KALUŽA
Hči Ana Jerica ULAGA

Vnuk Nace Matej KAISER
Vnuk Pepi Jože Bovhan

Volk in kozlički

Kratka vsebina

Volk in kozlički, ena izmed najbolj znanih pravljic iz čudežnega sveta bratov Grimm, ki je aktualna tudi v zadnjem času, ko na otroke prežijo zlobneži, ki želijo izkoristiti njihovo lahkovernost ter zaradi pomanjkanja življenjskih izkušenj, padejo v prevaro nevarnih malopridnežev.
Nekoč je živela mati koza, ki je imela sedem kozličkov. Nekega dne je morala oditi v mesto, da bi kupila hrano, toda pred odhodom je morala nekaj storiti. Zbrala je svoje otroke, da bi jih opozorila, da se morajo med njeno odsotnostjo paziti volka. Volk je predstavljal nevarno žival, ki se pretvarja, toda otroci bi ga lahko prepoznali po črnih šapah in hripavem glasu.
Mama je potem odšla in ni minilo veliko časa, da je otrokom potrkal nekdo na vrata. To je bil volk, ki se jim je predstavil kot njihova mama, toda ker so kozlički poslušali svojo mamo, so vedeli, da to ni ona in sporočili volku naj gre, ker njihova mama nima tako grobega glasu.
Volk je spil med in glas se mu je nekoliko zmehčal. Ni čakal, temveč je takoj odšel do kozličkov, potrkal na vrata in se predstavil kot njihova mama. Toda kozlički so hoteli videti še njegovo šapo, ki pa je bila črna, zato mu niso odprli in volk je odšel.
Spomnil se je, da bi lahko odšel do mlina, in si šape pobelil z moko.
Ko mu je s prevaro uspelo vstopiti v hišo, je najmlajši kozliček rešil situacijo in skupaj so pregnali volka ter dokazali, da velikost in moč nista vedno najbolj pomembni v življenju.

otročki


 

Avtor: Brata Grimm
Priredba: Jan Gabrovski

Dramaturgija: ŠPELA ULAGA
Režija: MATEJ KAISER
Scena: ŠPELA ULAGA
Lutke: ŠPELA ULAGA
Kostumi: JOŽE BOVHAN
Luč in efekti: MILE MAJCEN in FRANCI OCEPEK
Zvok: MOJCA BOVHAN
Glasbena oprema: SLOBODAN FILIPOVIČ
Igrajo:
osebe vodič recitator
Volk Špela ULAGA Anton KASTELIC
Mati Koza Roman RUPNIK Zora KALUDER
Kozliček Sivko Jerica ULAGA Jože BOVHAN
Kozliček Črnuh Melita HRIBERNIK Matej KAISER
Kozliček Beka Elizabeta KALUŽA Maja KASTELIC