Sovji grad

Premetenega falota Gašperja Larifarija  dohiti noč med razvalinami mogočnega gradu. Tam sreča skrivnostno  sovo, ki pa ni navadna sova, temveč začarani hudobni graščak, ki mora za kazen, ker je v življenju počel razna grozodejstva, svoje dni preživljati začaran v sovo. Reši se lahko samo tako, da mu nekdo iz sovjega plašča populi vse perje. Za vsako izpuljeno pero pa mu izpolni eno željo.

Sovji grad

Sovji grad

Gašper mu izpuli pero in si zaželi jedače in pijače. Sova se spremeni v mladega gospoda. On sam pa se znajde ob bogato obloženi mizi v vaški gostilni, brhka mlada natakarica Marjeta pa mu streže kolikor le more. Nesmrtno se zaljubi in ji obljubi, da jo bo poročil.

Ampak poba ni kar tako. Spomni se, da bi bil rad minister v vladi deželnega kneza. Rečeno storjeno. Gospod minister začne uradovati ob obilni pomoči svojega tajnika Sovca. Vsi ga cenijo in spoštujejo. Tako dolgo seveda, dokler ima Sovec še kaj peres na sebi. Ko mu jih pa zmanjka, se Sovec odreši, Gašper pa postane tisto, kar je bil, vaški burkež, ki nima pojma o državniških poslih. Seveda je z njegovim ministrovanjem takoj konec.

Povrne se na stara pota. Od vasi, do vasi, od gostilne do gostilne, nekaj zasluži, nekaj izprosi. Tako nekega dne zatava pred vrata gostilne, ki je v lasti njegove nesojene neveste Marjete. Ne ve, da ga ima ona še vedno rada in ga ne more pozabiti.

V mogočnem gradu, na hribu nad gostilno pa zdaj živi nov sosed , prijazen starejši gospod, ki večkrat pride k Marjetki na krajši ali daljši pogovor, saj je dekle  pametno in iznajdljivo. Venomer povprašuje po svojem Gašperčku, o kaj bi dala , da bi se znova vrnil k njej. In Gašper je pred vrati. Ko ga že mislijo odpoditi, ga Marjeta prepozna in veselju ni ne konca ne kraja..

Poročita se in živita srečno do konca svojih dni…